Čeprav številni potrošniki poskušajo kupiti proizvode z manjšo embalažo, je velik del družbe do neke mere omejen s ceno. Zaradi tega so potrošniki prisiljeni kupiti izdelke z večjo embalažo, saj je ta dejansko cenejša. To pa ustvarja ozračje, v katerem ljudje ne pričakujejo, da bodo plačali resnično ceno svojega nakupa v smislu, da kupci plačajo le za proizvod, ne pa stroškov oblikovanja in odstranjevanja embalaže. Da bi se zmanjšala presežna embalaža, bi morale vlade uvesti „davek za pakiranje“ za kanale, ki so pakirani v težko reciklirane materiale, kar pomeni, da cenejši izdelki prav tako najmanj vplivajo na okolje. Zato so za boj proti odpadkom pomembne tako boljše prakse odstranjevanja kot tudi večje poseganje vlade v oblikovanje cen v supermarketih, vendar bi po mojem mnenju osredotočenost nanje imela večji učinek. Posredovanje na najvišji ravni v najhitrejšem trenutku bi najbolj vplivalo na odpadke in ohranilo najbolj naravne vire.

Potrebujemo novo pravo politiko recikliranja, ki bo usmerjena v načela krožnega gospodarstva. S tem ne rečem, da bi morali „bolje reciklirati svoje odpadke“, vendar bi morali najprej začeti ponovno uporabljati vso našo embalažo in razmišljati dvakrat, preden kupimo nekaj, kar bomo takoj zavrželi. Uvesti bi bilo treba novo politiko za vse živilske trgovine, ki bi jih prisilili, da začnejo uporabljati embalažo za ponovno uporabo. Na primer, lahko bi bilo mogoče ustvariti storitev „zvestobe“, če stranka uporablja in ponovno prevzame v trgovino (ali vrne dostavnemu delavcu) paket, uporabljen za dostavo hrane. Druga možnost bi bila, da ne bi več uporabljali skodelic za enkratno uporabo, bodisi s plačilom pologa bodisi s pomočjo inkoravrincev okrog svojih lastnih skodelic, ki jih je mogoče ponovno uporabiti. Gre za popoln premik v miselnosti družbe, vendar so to le majhni potrebni koraki, ki bi lahko pomagali pri večjem premiku, ki je po mojem mnenju neizbežen.

S katero se soočamo, je klasična težava na trgu Faillure, kjer obstajajo asimetrije informacij in časovna nedoslednost. Ker se je večina ljudi seznanila z diagnozo problema, je bila pravilno opravljena: Proizvedemo preveč odpadkov in v oblikah, ki so neprijazne in drage za varno obdelavo.

Zmanjšanje količine odpadkov bi moralo biti enostavno, vendar se je treba, kot smo videli v zadnjih 3 desetletjih direktiv o odpadkih, osredotočiti na spremembe. Prvič, trg recikliranja ne potrebuje le dostopa do sredstev in subvencioniranih kreditov za vzpostavitev infrastrukture in zmogljivosti (kar je potrebno zaradi ekonomije obsega sektorja). Najpomembneje pa je, da se ne pozabimo, da je recikliranje zadnji korak in je skozi leta zajelo preveč dnevnega reda. Nacionalne vlade bi se morale soočiti z dejstvom, da tržne intervencije niso le potrebne, temveč koristne tudi za krožno gospodarstvo, temveč tudi za okolje. 2 kratki primeri:
1. Sekundarne surovine (materiali, ki izhajajo iz neke vrste postopka recikliranja) so redko cenovno konkurenčne. Če je cena odločilni dejavnik, morajo vlade spodbujati k nadomeščanju surovin - nevezanost se mora zgoditi ali pa reciklaža ne prispeva veliko do mize.
2. Nakup nekaj novega je pogosto cenejši od popravila vaših izdelkov (vzemite električno in elektronsko opremo). Nova uredba (EU) 2019/2021 trgu popravil olajšuje dostop do informacij in nadomestnih delov, vendar je popravilo še vedno veliko dražje in dolgotrajnejše od nakupa novih. Če pa je popravilo najboljša okoljska možnost, ker ohranja vse materiale v uporabi in nadomešča nedelujoče materiale, zakaj se ne uporabljajo sheme spodbud, davčne oprostitve itd.? Sektor popravil je veliko manj škodljiv za okolje kot proizvodnja novega blaga, vendar cene ne zajemajo te razsežnosti.

L’idée selon laquelle recycler nos déchetslastiques est toujours supérieure à l’incinération ne me semble pas bien justifiée. Reciklaža est elle même une activité Polluante alors que l’incinération permet de l’électricité et potentiellement de réduire notre consommation d’énergies fossiles. Le recyclage de nos déchets comporte des risques environnementaux, le pire étant lorsque nos déchets se retrouvent en Asie. Primauté donnée au recyclage est une invention de l’industrie pétrochimique pour donner konne conscience à nous consommateurs. Le seul dogme en matière de déchetlastique et qu’il faut en produire moins. MAIS pozornost aux effets pervers de cette décision: Gâchis alimentaire, matière de substitution encore moins écoresponsable.

Menim, da bi bilo treba prepovedati, da agroživilska podjetja zavržejo hrano, zlasti če gre za sadje ali zelenjavo, ker jo lahko prodajo ali darujejo živalskim kmetijam kot krmo. Lokalni organi bi lahko upravljali kanale, da bi se lahko živilska podjetja obrnila na kmetije ali kmetije z živilskimi podjetji in tako olajšala komunikacijo med njimi. S tem se hrana ne zavrže, podjetja dobijo brezplačno storitev upravljanja proizvodov, ki jih ne želijo, kmetija pa ima brezplačno ali poceni naravno krmo. Nekatere regije in podjetja to že počnejo, vendar menim, da bi bilo treba to storiti po vsej Evropi.

Menim, da je pomembno kupovati manj, da bi zmanjšali količino odpadkov, kot so hrana, plastika in drugo. Zelo pomembno je, da se vse stvari ustrezno reciklirajo. Menim, da bi moral evropski parlamenti odstraniti izdelke za enkratno uporabo iz trgovine. Državljani morajo prispevati tudi k temu, da se s tratenjem hrane izognejo nepotrebnemu onesnaževanju. Evropski parlament bi moral pripraviti tudi zakon o stvareh, ki jih morajo na varen in okoljsko trajnosten način izdelati multinacionalke, ki izvažajo blago na evropsko ozemlje. Če želimo še naprej živeti na tem planetu, moramo proizvajati čim manj plastike.

Menim, da smo manj kupovali in bolje odstranjevali, saj je spodbujanje nastajanja velikih količin odpadkov zelo nevarno za okolje in kupujemo manj stvari, zato bi lahko zmanjšali porabo hrane in plastike.
Zato menim, da je za doseganje dobrih rezultatov pomembno, da državljani in industrija sodelujejo, proizvedejo manj plastičnih izdelkov in jih poskušajo čim manj uporabljati.

Menim, da bi bilo za zmanjšanje odpadkov in virov onesnaževanja pomembno sprejeti sistem vsakodnevne ponovne uporabe nekaterih snovi, na primer organskih.
Ti bi lahko, namesto da bi se sežigali, predstavljali naravni kompost, kar bi pomenilo čezmerno emisijo hlapov in plinov, ki običajno predstavljajo glavne značilnosti globalnega segrevanja.
To je žal še danes zelo velik problem našega planeta in vseh prihodnjih človeških generacij.
Vsak državljan bi se moral vsak dan počutiti ne le v vlogo dobrega varčevalca pri izkoriščanju energetskih virov, temveč predvsem v vsakodnevno uporabno odstranjevanje uporabljenih organskih snovi.
Ne dovolimo, da bi organske snovi še naprej predstavljale velik odpadek.
Z vsemi majhnimi ukrepi lahko spremenimo svet; naredimo togeter!!!!

Plastika in narava nam ne omogočata učinkovitega ravnanja z njo. Omejiti bi morali njegovo uporabo, ožigati in požgati obstoječe velike koščke. Ustvarjati nanobote za ravnanje z mikroplastiko.
Naša hitrost porabe je zastarela. Kupujemo misli samo zato, ker si jih lahko privoščimo in ker so na voljo. Digitalni izdelek bi moral biti cenejši od fizičnega. Če ima elektronika učinkovitost živčevja, bi morala biti tudi obleka.
Proizvajalci bi morali izdelati proizvod, ki ga lahko reklikirajo ali ga potrošniki lahko kompostirajo.
Beseda smeti se ne sme več uporabljati.

Menim, da bi moral biti ključ do trajnosti izobraževanje. Kot mladi bi se morali poučevati o alternativah netrajnostnega blaga, kot so pralne maksimalne blazinice ali periodične skodelice za deklice, šamponi, šamponi namesto navadnih šampona, bambusa zobne ščetke namesto plastike in tako naprej. Ne gre za nekaj ljudi, ki živijo popolnoma brez odpadkov, temveč za to, da čim več ljudi ustvari manj odpadkov. Obstajajo druge možnosti, ki bi jih lahko vsi uporabljali, ne da bi morali popolnoma spremeniti svoj življenjski slog, vendar na žalost večina nas le ne pozna, večina nas pa meni, da je to vprašanje, o katerem bi morali biti zaskrbljeni, saj o njem nimamo izobrazbe. (Vsaj v moji državi)

Storiti moramo oboje - kupiti manj IN bolje odstranjevati.

Izobraževanje in izmenjava znanja sta pot.
Izobraženci vedo, koliko lahko pomagajo našemu planetu, pa tudi sami sebi, če ravnajo odgovorno, če so odgovorni potrošniki, še bolj pa odgovorni kupci.

Povzel bi se v teh 3 osnovnih pravilih:

1. Nikoli ne kupite več, kot potrebujete. Stvari ne kupujte samo zato, ker si jih lahko privoščite ali ker so poceni.
2. Pri odločanju o nakupu se vedno pozanimajte: „Ali to resnično potrebujem?“ „Ali je to kakovosten proizvod, ki traja dolgo in ne takoj ne povzroča prevelike količine odpadkov?“
3. Poučiti otroke, kako bodo odgovorni za naš planet, in biti zgled za vse vaše prijatelje, družino in vrstnike. Zgledna izmenjava znanja je močnejša in manj dražilna, kot če bi ljudem povedali, kaj storiti.

Rad bi pozval vse evropske državljane, zlasti tiste, ki imajo dovolj denarja za nakup s 3 konkretnimi idejami:
1. V restavraciji nikoli ne naročite več hrane/pijačev, kot jih lahko uživate. (Večkrat vidim, da bogate osebe po odhodu iz restavracije na krožnikih zapustijo 50 % hrane ali več. Restavracije morajo to hrano vedno odvrniti!)
2. Letenje letala večinoma pušča ogromno sled in škodi našemu planetu in okolju veliko več kot številni drugi vidiki skupaj. Ne letite samo zaradi letenja. Pri načrtovanju leta vedno razmislite dvakrat, kadar koli je to izvedljivo, izberite druge vrste prevoza in najprej ponovno razmislite o svojih potrebah - npr.: ali moram leteti 20-krat na leto? Ali ni 5-krat več kot dovolj?
3. Ne ustvarjajte odpadkov. Če to storite, ga dobro uporabite. Najboljši način reševanja dileme o odpadkih je ne ustvarja.
In če morate ustvariti odpadke, ločite vsak del odpadkov, ki se lahko vrne v cikel.

Skupaj rešimo naš planet.
Biti bogat bi moral biti tudi v tem, da je odgovoren.
Še pomembneje, da prevzame vodilno vlogo.

1)vsako prehrambeno podjetje spremeni svoje proizvodne materiale iz plastike v drugo, kot je steklo ali konoplja. 2) zagotoviti, da vsa podjetja svoje izdelke dobavljajo prek prodajnih avtomatov (napredni prodajni avtomati z več funkcijami, kot je ohranjanje števila preostalih izdelkov ali merjenje ravni preostalih tekočin v itd., da lahko podjetja obdržijo prodajne avtomate polno in delujoče), ali zaposlene, pri katerih mora vsak državljan odpotovati s svojimi kozarci, steklenicami ali paketi, da dobi proizvod, ki ga želi. Zvišati cene za tiste, ki želijo kupiti nov izdelek brez lastne embalaže ali ponuditi novo stekleno embalažo v vsaki trgovini. Tako se bo vsak državljan navdušil, da nosi svoje steklenice in kozarce ter bo gojil pravo zavest brez smetenja. V drugih primerih, kot so restavracije z vini in proizvodi, pri katerih je potrebna nepredušna embalaža, bi bilo treba namesto plastike uporabiti druge materiale, recikliranje pa bi moralo biti obvezno. Mislim, da lahko vsak dan zlahka nosi eno plastenko ali dve steklenici za vse naše potrebe po pitju in ko je nakupovanje potreben, bi moral vsakdo prinesti svoje kozarce in steklenice. Ali ustvariti nov kozarec za pakiranje živil, ki ima veliko slotov za različna živila, tako da lahko nekdo kupuje različne stvari z enim orodjem za več skladiščenja/pakiranje, ki ga je enostavno prevažati.

Manj kupuje in trajnostno kupuje, pa tudi ustrezno prodaja. Pri vprašanjih v zvezi s proizvodnjo in okoljem je skrb vzbujajoč način kot drugi. To je plastična embalaža. To je prvi korak, od katerega se mora pridelovalno območje premakniti naprej.

Količina nepotrebne plastike, ki jo uporablja vsak supermarket, ki je poleg tega pogosto ni primerna za recikliranje, je precej velika. Čeprav se večina podjetij že izboljšuje, na primer z uporabo materialov, primernih za kompostiranje, za vrečke in druge embalaže za enkratno uporabo, se še vedno veliko izdelkov prodaja v plastiki. Ki prispevajo k že nastalim odpadkom.

Kakšna bi bila torej rešitev? Menim, da moramo delovati skupaj, kot potrošniki in menedžerji/menedžerke produkcije, da bi: izobraževati več ljudi o tem, zakaj nakup izdelkov v plastični embalaži škoduje okolju, in uvesti več možnosti za nakup brez odpadkov. Včasih je plastična embalaža na živilih lahko popolnoma nepotrebna, saj ima večina zelenjave svojo „ekološko embalažo“. Poleg izdelkov za pranje perila, čistilnih sredstev, ki se lahko prodajajo na način, kjer lahko ljudje pridejo in napolnijo lastne steklene posode. Izdelki za osebno higieno, porušilo, mleko, krepko vse, kar vidimo v trgovinah, se lahko prodajajo brez plastike, če ideje o posodah za večkratno uporabo in kupovanju po teži niso bile razširjene le med potrošniki, temveč tudi v proizvodni industriji.